Začetna motivacija je namenjena prepoznavanju izkušenj učencev s pojavom, ki ga nameravamo poučevati, in ugotavljanju predznanja.
Ob ogledu posnetkov pojavov, ki jih učenci že poznajo, natančno opredelimo in usmerimo pozornost učencev. Enoznačno opredelimo tudi besede, ki jih ob opisovanju uporabljamo. Besede namreč za učence nimajo nujno enakega pomena, kot ga predpostavlja naravoslovno šolan učitelj.

Učitelj preverja poznavanje in izkušnje otrok z gugalnicami z igrišča.
Slike izkoristi za poimenovanje gugalnic. Prikazane so nihajna, prevesna in vzmetna gugalnica.

Učitelj preverja, ali so otroci usvojili poimenovanja, da kasneje ob pogovoru ne bo dvomov, o kateri gugalnici je govora.
Z gugalnico, ki ne sodi v nabor poimenovanih, lahko vzpodbuja sposobnost izražanja in opisovanja, lahko pa je tudi ne izbere.

Učitelj zasleduje opise, pri katerih učenci ugotovijo, da je gibanje ponavljajoče, da se gibanje po določenih časovnih intervalih ponovi. Učitelj vpelje za ponavljajoča se gibanja poimenovanje – NIHANJE.

Učitelj vzpodbuja opisovanje različnih nihanj, predvsem, katere so tiste količine, ki se periodično ponavljajo (npr. lega otroka, kot, ki ga oklepa nosilec gugalnice, stisk oz. razteg vzmeti itd.
Ko je ponavljanje dobro prepoznano, vpelje učitelj nihajni čas in frekvenco. Za vpeljavo obeh uporabi pravo (ne posneto) vzmetno in/ali nitno nihalo. Nato lahko učenci predlagajo meritev, ki omogoči meritev nihajnega časa.

Učitelj merjenje nihajnega časa demonstrira s poskusom, še bolje pa je, če izvedejo poskuse učenci sami, uporabijo pa različna nihala.
Merjenje nihajnega časa v e-enoti naj služi za domačo nalogo, učitelj pa lahko v razredu pokaže, kako uporabiti štoparico v e-enoti.

Učitelj najprej povpraša, v čem se razlikujeta gugalnici. Zasleduje odgovor – dolžina vrvi, dolžina gugalnice ali kaj podobnega, pri čemer mora ob sliki preveriti, da učenci res opisujejo dolžino vrvi ali drogov od ležaja (pripetja) pa do gugalnice. Na tem mestu bo zelo dobrodošlo, če bodo učitelji dodali svoje filme, da se poveča nabor.

Nato pokaže oba filma hkrati in ponovno povpraša o razlikah. Zasleduje odgovor, ki kaže na različni frekvenci nihanja ali različne nihajne čase. Učenci pogosto odgovorijo, da eno nihalo niha hitreje, drugo pa počasneje. Ob tem odgovoru je treba razjasniti, kaj s temi izrazi učenci mislijo in kateri izrazi so strokovno pravilni.

Nato se učitelj posveti poskusom z nitnimi nihali.
Formira skupine s tremi učenci.
Učencem razdeli nihala različnih dolžin, merila in štoparice.
Vsaka skupina izmeri dolžino, definiramo npr. z dolžino vrvice, in nihajni čas svojega nihala. Učitelj med merjenjem nariše na tablo tabelo (ali uporabi slajde) in osi za graf.
Vsaka skupina vpiše svoje meritve v tabelo in vnese meritev v graf.

Ob koncu meritve učitelj predebatira tudi odvisnost od dolžine vrvice.
Zaključek pri naravoslovju naj bo: Čim daljša je vrvica, tem daljši je nihajni čas.
Če uporablja e-enoto na gimnaziji, lahko opozori, da odvisnost ni linearna, lahko uporabi podatke meritev za manipulacijo z rezultati, npr. risanje grafa, kjer študiramo odvisnost kvadrata nihajnega časa od dolžine vrvice, in podobno.
Pri naravoslovju naj učitelj še opozori (izhajajoč iz primerov, vnesenih v graf), da nihajni čas pri dvakrat daljši vrvici ni dvakrat daljši in da odvisnost ni premo sorazmerje.

Primer za vajo, ki jo učitelj naredi v šoli in vodi v domačo nalogo, ki jo preko e-enote za domačo nalogo naredijo učenci doma ali v šoli po pouku v računalniški učilnici.

Primer za vajo, ki jo učitelj naredi v šoli in vodi v domačo nalogo, ki jo preko e-enote za domačo nalogo naredijo učenci doma ali v šoli po pouku v računalniški učilnici.