Valvasorjeva kulturnozgodovinska in topografska enciklopedija kranjskih dežel iz leta 1689.
Die Ehre Deß Hertzogthums Crain ali tako imenovana Slava Vojvodine Kranjske je za slovenstvo izjemno pomembno kulturnozgodovinsko, etnološko, topografsko in zatorej polihistorsko delo. V celoti obsega 15 vsebinsko zaokroženih knjig, ki so nastale kot plod avtorjevega raziskovanja te avstrijske dežele, njegovega poznavanja in preučevanja literarnih virov ter številnih izkušenj, ki si jih je nabral med popotovanji in vojaškimi izpopolnjevanji. Za dobro znanim naslovom se skriva izredno obsežna publikacija, na eni strani polna natančnih opisov iz življenja Kranjcev v 17. stoletju, na drugi pa tudi ponavljanj in dolgovezenja ter umetelnih izpeljav, v katerih bralec kaj hitro zazna odsev časa in stanja duha, v katerem je delo nastalo. Valvasorja, ki je v družbi pomočnika in psa svoja spoznanja skrbno beležil na terenu, je njegova želja po ovekovečenju rodne dežele privedla na rob finančnega propada. Kljub temu mu je uspelo izdati neprecenljiv ter s tujimi kozmologijami primerljiv vir. Njegov izjemen dosežek je pravzaprav prvi sistematični prikaz naših zgodovine, ozemlja in načina življenja, tako plemiškega kot življenja preostalega prebivalstva. Besedilo je opremljeno s citati in bibliografijo uporabljenih virov, strukturirano je po vnaprej zastavljenemu načrtu, dodane so skice, opažanja, ilustracije. Z vsemi temi lastnostmi bi ga še dandanes lahko do določene mere opredelili kot resno znanstveno delo.
Izvod, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, je vezan v galunsko usnje. Razdeljen je na 4 fizične knjižne enote. Na vseh so še vedno lepo ohranjena kovinska zapirala. V prvi zvezek so skupaj vezane prva, druga, tretja in četrta tematska knjiga. Drugi zvezek obsega peto, šesto, sedmo in osmo knjigo, tretji pa deveto, deseto in enajsto knjigo. V zadnjem, četrtem zvezku so združene dvanajsta, trinajsta, štirinajsta in petnajsta knijiga. Najobsežnejša in zagotovo najslavnejša med vsemi je enajsta knjiga. V njej se po abecednem zaporedju zvrstijo Valvasorjevi krajši ali daljši opisi mest, trgov, vasi, samostanov in gradov; vsakega spremlja veduta ali panorama. Njihova natančnost sega vse do upodobitev človeških figur, oblečenih v noše, značilne za posamezne pokrajine. Upodobljene so celo nekatere živali in na posameznih prikazih bi nemara lahko prešteli tudi zeljne glave na vrtovih.
V vseh petnajstih knjigah je skupaj 528 bakrorezov in 24 večjih prikazov na zloženih listih. Za izdelavo le-teh je Valvasor 12. aprila 1678 na gradu Bogenšperk ustanovil grafično delavnico ter zaposlil številne risarje in bakrorezce. Sprva je želel izdati le knjigo bakrorezov, kar je tudi storil v delu z naslovom Topographia ducatus Carnioliae Modernae, načrt o vseobsežni kranjski kozmologiji pa se mu je porodil pozneje. Pri oblikovanju besedila ter celo za pisanje nekaterih knjig je za pomoč zaprosil takrat slavnega nemškega pisatelja Erazma Franciscija.
Valvasor pa ne velja samo za kranjskega domoljuba, ampak tudi za našega prvega kartografa, jamarja in krasoslovca. O vprašanjih, vezanih na ta področja, si je veliko dopisoval z različnimi raziskovalci iz tujine, o čemer pričajo številna ohranjena pisma. Njegov prispevek k spoznavanju kranjske speleologije in še zlasti presihajočega Cerkniškega jezera mu je prinesel tudi izvolitev med člane angleške Kraljeve družbe (Royal Society). Ta častni naziv dokazuje, da je bil ta enkraten polihistor z znanstvenega zornega kota zelo cenjen povsod po Evropi.