Die Ehre Deß Hertzogthums Crain ali tako imenovana Slava Vojvodine Kranjske je za slovenstvo izjemno pomembno kulturnozgodovinsko, etnološko, topografsko in zatorej polihistorsko delo. V celoti obsega 15 vsebinsko zaokroženih knjig, ki so nastale kot plod avtorjevega raziskovanja te avstrijske dežele, njegovega poznavanja in preučevanja literarnih virov ter številnih izkušenj, ki si jih je nabral med popotovanji in vojaškimi izpopolnjevanji. Za dobro znanim naslovom se skriva izredno obsežna publikacija, na eni strani polna natančnih opisov iz življenja Kranjcev v 17. stoletju, na drugi pa tudi ponavljanj in dolgovezenja ter umetelnih izpeljav, v katerih bralec kaj hitro zazna odsev časa in stanja duha, v katerem je delo nastalo. Valvasorja, ki je v družbi pomočnika in psa svoja spoznanja skrbno beležil na terenu, je njegova želja po ovekovečenju rodne dežele privedla na rob finančnega propada. Kljub temu mu je uspelo izdati neprecenljiv ter s tujimi kozmologijami primerljiv vir. Njegov izjemen dosežek je pravzaprav prvi sistematični prikaz naših zgodovine, ozemlja in načina življenja, tako plemiškega kot življenja preostalega prebivalstva. Besedilo je opremljeno s citati in bibliografijo uporabljenih virov, strukturirano je po vnaprej zastavljenemu načrtu, dodane so skice, opažanja, ilustracije. Z vsemi temi lastnostmi bi ga še dandanes lahko do določene mere opredelili kot resno znanstveno delo.

Izvod, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, je vezan v galunsko usnje. Razdeljen je na 4 fizične knjižne enote. Na vseh so še vedno lepo ohranjena kovinska zapirala. V prvi zvezek so skupaj vezane prva, druga, tretja in četrta tematska knjiga. Drugi zvezek obsega peto, šesto, sedmo in osmo knjigo, tretji pa deveto, deseto in enajsto knjigo. V zadnjem, četrtem zvezku so združene dvanajsta, trinajsta, štirinajsta in petnajsta knijiga. Najobsežnejša in zagotovo najslavnejša med vsemi je enajsta knjiga. V njej se po abecednem zaporedju zvrstijo Valvasorjevi krajši ali daljši opisi mest, trgov, vasi, samostanov in gradov; vsakega spremlja veduta ali panorama. Njihova natančnost sega vse do upodobitev človeških figur, oblečenih v noše, značilne za posamezne pokrajine. Upodobljene so celo nekatere živali in na posameznih prikazih bi nemara lahko prešteli tudi zeljne glave na vrtovih.

V vseh petnajstih knjigah je skupaj 528 bakrorezov in 24 večjih prikazov na zloženih listih. Za izdelavo le-teh je Valvasor 12. aprila 1678 na gradu Bogenšperk ustanovil grafično delavnico ter zaposlil številne risarje in bakrorezce. Sprva je želel izdati le knjigo bakrorezov, kar je tudi storil v delu z naslovom Topographia ducatus Carnioliae Modernae, načrt o vseobsežni kranjski kozmologiji pa se mu je porodil pozneje. Pri oblikovanju besedila ter celo za pisanje nekaterih knjig je za pomoč zaprosil takrat slavnega nemškega pisatelja Erazma Franciscija.

Valvasor pa ne velja samo za kranjskega domoljuba, ampak tudi za našega prvega kartografa, jamarja in krasoslovca. O vprašanjih, vezanih na ta področja, si je veliko dopisoval z različnimi raziskovalci iz tujine, o čemer pričajo številna ohranjena pisma. Njegov prispevek k spoznavanju kranjske speleologije in še zlasti presihajočega Cerkniškega jezera mu je prinesel tudi izvolitev med člane angleške Kraljeve družbe (Royal Society). Ta častni naziv dokazuje, da je bil ta enkraten polihistor z znanstvenega zornega kota zelo cenjen povsod po Evropi.

Stolna in župnijska cerkev sv. Nikolaja v Ljubljani stoji na Ciril-Metodovem trgu, med škofijsko palačo, župniščem ter semeniščem nad Pogačarjevim trgom. Sestavljajo jo prezbiterij, prečna ladja, podolžna ladja s stranskimi kapelami in bazilikalnim nadstropjem, oktagonalna kupola na križišču ladij in dva zvonika ob zahodni fasadi. Po izročilu so prvo cerkev na tem mestu zgradili v 7. ali 8. stoletju. V 12. ali sredi 13. stoletja je postala župnijska, kasneje so jo dogradili in ji dali gotsko podobo. Nekdanji gotski opremi cerkve pripada kamniti kip pietà iz sredine 15. stoletja, ki je sedaj nameščen v niši na južnem pročelju (kopija) ter še starejši sklepnik s Kristusovo glavo, vzidan na zahodni fasadi. Ko je bila leta 1461 v Ljubljani ustanovljena škofija, je bila cerkev povzdignjena v stolnico. Na pragu 18. stoletja so gotsko cerkev porušili in zgradili današnjo baročno cerkev. Pobudnik gradnje Janez Anton Dolničar (njegovo poprsje ob Dizmoven oltarju je naredil Angelo Putti) si je zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru, zato so se obrnili na slovečega italijanskega jezuitskega arhitekta, slikarja in teoretika Andrea Pozza. Z rušenjem stare in gradnjo nove cerkve so začeli leta 1701. Pozzo je bil predviden tudi za freskiranje stolnice, vendar zaradi zaposlenosti na Dunaju dela ni mogel prevzeti. Naročniki so se zato obrnili na priznanega lombardskega slikarja Giulia Quaglia, ki je že spomladi 1703 lahko začel z deli na vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega šele zastavili. V prezbiteriju je naslikal čudeže sv. Nikolaja (Miklavža) ter na prizoru, ko svetnik s posredovanjem reši meščane Mire pred lakoto, naslikal tudi svojo podobo (avtoportret). Ker denarja za pravo kupolo na križišču ladij ni bilo, jo je Quaglia sprva le naslikal. Na ladijskem oboku je upodobil Zmagoslavje vere, poslikal je tudi vse kapele. Njegovo delo je pomembno vplivalo na slovenske baročne slikarje (zlasti na Jelovška). V nišah pod kupolo stoje štirje monumentalni kipi emonskih škofov padovanskega kiparja Angela Puttija (Pozzo), ki v vlogi zgodovinskih pričevalcev razglašajo, da je ljubljanska škofija naslednica emonske in torej utemeljena v antiki. V cerkvi je tudi delo slavnega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je večji del svojega življenja preživel v Ljubljani (znameniti Robbov vodnjak). Začetek 19. stoletja je bil zaznamovan z gospodarsko in duhovno recesijo, zato so bila tudi umetnostna naročila za stolnico omejena na najnujnejša popravila, situacija pa se je začela spreminjati v 2. četrtini 19. stoletja.
Ko je stavbenik Matej Medved leta 1841 zgradil kupolo, jo je kmalu zatem poslikal Matevž Langus, ki je tudi sicer zelo veliko delal za stolnico. Na začetku 20. stoletja se je predstojništvo posvečalo predvsem opremi cerkve (npr. nove orgle).

V ljubljanski stolnici so umetnine drugih pomembnih umetnikov: Pietra Liberija, Paola in Giuseppeja Groppellija, Henrika Mihaela Löhra, Valentina Metzingerja, Janeza Mihaela Lichtenreita ter njegovega sina Karla, Franceta Zajca, Franceta Goršeta; veliki arhitekt Jožef Plečnik je 1952 podaril cerkvi škofovski prestol, malo pred smrtjo je preureditev Križevo kapelo. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. je kipar Tone Demšar ustvaril nova glavna vrata (im. tudi »slovenska«), Mirsad Begić pa stranska (im. tudi »ljubljanska«). Cerkev je dnevno množično obiskana ter redno vzdrževana.